V hladnejših mesecih starši otroke še pogosteje vabimo k skupnem ustvarjanju vseh vrst. Nastajajo likovni izdelki, piškoti, predvsem pa nepozabni spomini ob kvalitetno preživetem času. Pri skupnem ustvarjanju lahko negujemo otrokovo kritično mišljenje, tako da spodbujamo reševanje problemov – kam kaj odložiti, kaj najprej uporabiti, kako izpeljati dejavnost od začetka do konca … Prav tako spodbujamo otrokovo izražanje, pozornost, motorične spretnosti in pozitivno samopodobo. A vse te rezultate dosežemo le, če se zavedamo teže svoje komunikacije in dejanj. Rada bi izpostavila tista, ki jih najpogosteje počnemo nezavedno, kljub temu pa lahko pustijo posledice.
Dejanja s katerimi omejujemo otrokovo ustvarjalno svobodo
SPONTANEMU USTVARJANJU NE DAMO PRILOŽNOSTI: recimo, pred otroka postavimo material, ki ga bomo uporabljali, on poda predloge za izdelovanje, mi jih morda celo pohvalimo, verbalno podpremo njegovo idejo, potem pa ne damo nobene priložnosti za njegovo realizacijo. Morda celo rečemo: »Danes bova pa naredila tako,« in nadaljujemo po svoje. Da otroku ne odvzamemo vse radosti do kreativnosti, je zelo pomembna fleksibilnost. Če se pri ustvarjanju hočemo strogo držati zadanih okvirjev, potem raje naredimo več kosov enakih izdelkov: otrok jih lahko nekaj oblikuje po svoje, nekaj pa jih ustvarimo v skladu s pričakovanji.
KORIGIRANJE: s popravljanjem otrokovih izdelkov ure njegove pozornosti, vztrajanja, truda in motorike zavržemo z eno samo potezo. Zadostuje nekaj tako preprostega, kot je barvanje njegovega izdelka, obrezovanje … ker se nam zdi, da ni dovolj estetski. Četudi vse linije niso najbolj točne, je v tistem nepravilnem rezu shranjen ves njegov angažma in tukaj se skriva priložnost za izgradnjo njegove lastne vrednosti. Naj podari ali na domačo razstavo postavi tisto, kar je iskreno njegovo.
Komunikacija
Kadar želimo, da bi bil otrokov izdelek bolj dodelan ali zaključen, so namesto popravkov bolj smotrna spodbudna vprašanja. Ta prispevajo k estetski noti izdelka, a dopuščajo svobodo. Ko se z otrokom pogovarjamo o zaključevanju izdelka, lahko uporabimo koristna vprašanja, kot so: »Ti baloni so res čudoviti, boš narisal še kakšnega? Bi morda uporabil še kakšno drugo barvo?« ali pa »Kam bi želel obesiti to risbo?« Predvsem je pomembno, da otroku damo moč odločanja in da njegovo odločitev tudi spoštujemo. Mi smo le navdih za kreativnost. Lahko se zgodi, da nam uide kakšno vprašanje, ki ni pozitivno naravnano, kot so na primer: »Kaj si sploh narisal? Kje ima ta fant glavo?« ali »Vidim, da si narisal hišo, kje ima pa okna?«. To bo otroka potrlo in delovalo vse prej kot spodbudno.
Prav tako je lahko zanj frustrirajoče primerjanje njegovega izdelka z nekim drugim izdelkom, na primer z izdelkom sorojenca ali vrstnika. Stavki, kot so: »Naredi tako, kot je ona …«, »Si videl, kako je to naredila?« ali »Zakaj ne narediš tako, daj poglej in popravi,« niso podporni, lahko so celo škodljivi.
Nered
Ko sprejmemo odločitev, da bomo otrokov razvoj podprli z ustvarjanjem in ga vključili v risanje, barvanje, striženje, rezanje, kuho, peko … moramo sprejeti možnost, da bosta tako prostor kot otrok umazana (in najbrž tudi mi). Nered je pač del celotnega procesa. Vsako delo obsega pripravo, izvedbo in zaključek, ta pa vsebuje tudi pospravljanje in urejanje delovne površine. Tako skupno ustvarjanje zajema tudi pomembno učenje za življenje.
In še nasvet za starše, ki menite, da ustvarjanje mogoče ni za vas. Če pred vami stoji otrok, ki vas prosi, da z njim ustvarjate, potem to izkoristite. Zagotovo pred vami stoji dober učitelj. Saj veste: če se vrednosti trenutka zavemo šele takrat, ko je že mimo, je ne bomo nikoli izkusili, če pa priložnost izkoristimo takrat, ko stoji tik pred nami, pa ne bo nikoli postala obžalovanje.