Pred časom je novinarka Urška Šestan prišla na idejo, da bi posneli podcast na temo o komunikaciji z otrokom. Zastavila mi je dobra vprašanja, ki so izzvala zanimive odgovore. Menim, da bi lahko njihova vsebina prišla marsikomu prav, zato za tiste, ki radi berete, del pogovora izpisujem spodaj. Tisti, ki razmišljanja raje poslušate, pa mu lahko prisluhnete na povezavi: https://rb.gy/jbeq3g
Želim vam prijetno branje ali poslušanje😊.
Urška: Nekje sem prebrala angleški citat: »Preden sem imela svoje otroke, sem bila čudovita mati, natančno sem vedela, zakaj imajo drugi težave z otroki. Potem sem pa dobila svoje.« Verjetno bo, kar držalo. Ljudje nismo vnaprej naučeni in pripravljeni na vse situacije, ki jih prinese starševstvo. Pomemben del vzgoje je ustrezna komunikacija. Takrat, ko je najtežje, ko se otrok najbolj upira in preizkuša naše meje. A kako se pogovarjati z otrokom in mu dati navodila, ki jih bo razumel in upošteval?
Tjaša: Ja, naj se najprej navežem na citat: seveda se mi zdi, da je vzgoja kar zahtevna naloga in da ima marsikdo od nas v glavi ali teoriji dober načrt, vizijo, kakšen bi želel biti v odnosu do svojega otroka. V praksi je pa seveda malo drugače. Tukaj so številni dejavniki, ki vplivajo na to: lahko je že teža vsakdana, vsakodnevnih obveznosti tista, ki zamaje našo komunikacijo ali vedenje do otroka. Pomembno je, da smo v komunikaciji do njega predvsem strpni. Pri manjšem otroku je pomembno, da dajemo kratka, jasna sporočila in da prilagodimo jezik ter mu tudi ponudimo dovolj časa, da se odzove. Če se nam zdi, da nas otrok ne sliši, nas ne upošteva, lahko uporabimo nekaj strategij. Na primer vzpostavitev očesnega stika, preden ga ogovorimo. Do tega ga lahko privedemo tudi z nežnim dotikom, ga z njim spodbudimo, da pozornost resnično usmeri k nam. V vsakem primeru pa se moramo starši zavedati, da smo vedno neki model komunikacije, tudi če pred otrokom govorimo z odraslimi. Govorim predvsem s socialnega vidika; seveda smo z našim načinom izražanja tudi govorno-jezikovni model. To je moje sporočilo najinim poslušalcem; v vsaki situaciji skušajmo biti najboljša verzija sebe oziroma skušajmo na otroka predajati tisto, kar želimo, da bi on predajal nam ali okolici.
Urška: Kaj pa sam način govora? Velikokrat namreč slišimo starše ali še pogosteje stare starše, da se z otroki pogovarjajo v pomanjševalnicah in s spremenjenim glasom. So pač ljubki – in potem malce prilagodimo komunikacijo. Z vidika govorno-jezikovnega razvoja vemo, da to ni ravno najboljše, ne? Kaj pa z vidika medosebne komunikacije? Si občasno lahko to dovolimo ali je bolje, da se z otrokom pogovarjamo, kot bi govorili z odraslim, seveda z enostavnejšimi, razumljivejšimi stavki?
Tjaša: Pomanjševalnice so del našega jezika. Imajo tudi določen pomen: denimo predpisujejo lastnost majhnega. Če gre za mizo, ki je majhna tudi v resnici ali je manjša od katere druge mize, lahko rečemo: »Pridi k mizici.« S tem ni nič narobe. Težava nastane takrat, ko so te pomanjševalnice prepogoste. Ko avto, v katerega sedemo, postane »avtoček«. Ko hiša, v kateri živimo, postane »hiška« ali »hišica« ipd. To prinese tudi nerazumevanje pomena pomanjševalnic pri otroku. Kot ste omenili tudi sami, vpliva na govorno-jezikovni razvoj otroka. Moje izkušnje kažejo, da lahko pretirana uporaba pomanjševalnic oteži otrokov napredek na tem področju, saj v povprečju ti sičnike usvojijo do 4. leta starosti, šumnike pa do 5. leta starosti. Pomanjševalnice so tiste, ki včasih obsegajo oboje, sicer pa skoraj zmeraj ene ali druge. Lahko si predstavljamo, da če imamo pred seboj otroka, ki jih s težavo izgovori (npr. beseda miza ima v osnovi en sičnik, mizica dobi dva), je njegova izreka lahko zelo popačena in težko razumljiva okolici. Seveda to ni dobra naložba za njegovo samopodobo, če je pretežno nerazumljiv ali posledično nesprejet v okolici, komunikaciji.
Urška: Še ena trdovratna navada: velikokrat se zalotim, da nečaku in nečakinji rečem, da sta pridna ali pa jima ob slovesu rečem, naj bosta pridna. To je verjetno vzorec, ki je v našem prostoru precej prisoten, ker ga velikokrat slišimo tudi drugje. Zakaj menite, da ni dobro, da jim govorimo, da so pridni? Ali pač?
Tjaša: Ja, beseda priden je res zasidrana v naš prostor. Predvidevam, da smo ji številni bili priča v svojem odraščanju in smo ji še. Njena najizrazitejša pomanjkljivost je, da je merilo zanjo subjektivno in da variira. Za enega starša je lahko otrok priden takrat, ko se ure in ure uči, medtem ko je morda za drugega starša znotraj iste družine ravno nasprotno: otrok ni priden, ko se dlje časa uči, ampak je priden takrat, ko svoj čas posveča čiščenju hiše. To merilo spodbuja predvsem ugajanje nekomu drugemu. Predvidevam, da si svojih otrok ne želimo učiti zgolj ugajati, temveč predvsem prepoznavati lastne odlike, kompetence, pozitivne učinke dejanj oz. doprinose družbi. Na primer, da bi otrok vedel, da bo z delanjem naloge hkrati tudi utrjeval učno snov in bil tako uspešnejši v šoli. Da tega ne bo počel zgolj zato, ker je priden v odnosu do enega starša. Če bo otrok sodeloval pri hišnih opravilih, bo prihranil čas celi družini in bodo lahko na primer šli prej na izlet. Zato je smotrno besedo priden, ki otroke selekcionira na pridne in poredne ter s tem spodbuja tekmovalnost, nadomestiti z opisom stanja in dejanj. Na primer: »Bravo, vse kocke si pospravil v škatlo! Poglej, koliko prostora je sedaj v sobi za drugo igro.« Ali: »Odlično ti je šlo! Takoj, ko si prišel domov, si opravil domačo nalogo, in to povsem pravilno! Do večera si prost.« Otrok se tako res začne zavedati vrednosti svojih dejanj.
Urška: Zanimivo. Torej jih lahko pohvalimo na pravilen način, moramo pa biti izvirnejši kot smo, če le uporabimo besedo »priden«, ne?
Tjaša: Res je. Več povemo z opisom stanja kot z besedo priden.
Urška: Prej smo govorili o pogovoru v pomanjševalnicah in rabi besede priden. Še ena taka navada je, da starši govorijo v množini. Npr.: »Mi smo pokakani; mi se zbujamo ob 6.; mi imamo cepljenje.« To se nadaljuje tudi v šolskem obdobju. Še vedno slišimo: »Naši pišejo angleščino; jutri imamo ekskurzijo.« Jasno je, da gre pri vsem naštetem za otroka, vendar mu na ta način tudi nekaj sporočamo. Je tak način komunikacije po vašem primeren?
Tjaša: Sama mu nisem naklonjena. Mislim, da s takim načinom komunikacije otroku vzamemo priložnost, da je zaslužen za svoje dosežke, torej tudi za trud, ki ga vlaga v neki proces. Hkrati mu odvzamemo priložnost, da se uči iz lastnih napak. Kot je bilo rečeno, ko pravimo, da »smo se pokakali« – ko otroku le uspe sesti na kahlico, je prav, da se zaveda, da je to njegov dosežek, da je bil tukaj vložen tudi njegov angažma. Tudi takrat, ko je otrok morda manj uspešen v šolskem prostoru, je prav, da se zaveda, kje je bil v procesu učenja prisoten njegov primanjkljaj, da bo to lahko popravil. Skratka, s tem načinom komunikacije otroka ne učimo odgovornosti do njegovih obveznosti. Niti mu ne dopuščamo, da bi obveznosti, ki so mu narekovane, jemal za svoje. Staršem bi bolj svetovala, da uporabljajo govor v ednini: recimo, da otroka v primeru šolskega dela vprašajo: »Ali imaš domačo nalogo? Si vadil poštevanko?« ipd. Hkrati pa mu sporočajo, da so mu lahko v oporo, da so tam zanj. Tako lahko tudi na primer vprašajo: »Želiš, da te izprašam?« itd.
Urška: Za konec bi vas vprašala še samo za en splošen nasvet v komunikaciji, za takrat, ko je najtežje, ko so otroci trmasti, se upirajo, morda v javnosti … Imate kakšen trik na zalogi?
Tjaša: Tudi sama sem bila deležna že takšne izkušnje z otrokom. V mojem primeru se je dobro izkazalo zrcaljenje otrokovega občutenja oz. izkazovanje razumevanja do njega in opis stanja. Kadar se otrok z izbruhom izrazi v javnosti, ker ne more nečesa dobiti, lahko starš uporabi napoved, kdaj bo želeno dobil ali dajanja možnosti drugačne izbire, da dobi občutek, nad čim ima moč. Ne glede na to, kaj bo odrasel uporabil, se mi zdi prav, da smo nekje v bližini, da poskrbimo za njegovo varnost med izbruhom, četudi le čakamo. Ne zdi se mi primerno v otroka dodatno drezati, spodbujati slabo voljo, stopnjevati njegovo jezo oz. ihto. Tudi sarkazem bi odsvetovala (npr.: »Joj, kako je hudo!«), saj ga malček ne bo razumel, le dodatno ga bo frustriral.
Urška: Vsaka nevihta mine, a ne?
Tjaša: Seveda! In po njej posije sonce. 😊
Naj sije čim več spodbudnih informacij v vaše domove. Z zgornjim zapisom želim v vas spodbuditi, da bi si dali priznanja za poteze, ki jih že vlečete v komunikaciji s svojim otrokom in da bi dobili navdihe za dopolnitve, če jih potrebujete.