Osnovna šola je za otroke izjemno pester poligon izkušenj. Iz domačega gnezda in vrtca preidejo v okolje, ki nalaga sprotne obveznosti.
Te so s strani učnih načrtov v veliki meri povezane s predelovanjem pisnih gradiv. Po zapisih o razvoju bralnih veščin postajamo kritični bralci med 9im in 14im letom starosti.
To pomeni, da veliko otrok celo OŠ usvaja prepoznavanje ključnih besed, izločevanje le teh, njihovo pomnjenje in uporabo. Pri tem mnogi potrebujejo pomoč domačih.
Tudi tisti, ki to hitro zmorejo, potrebujejo druge oblike podpore. Recimo organizacijske: nabavo materiala za plakate, pomoč pri izdelavi projekcij, izvedbi preizkusov… Skratka naš učni načrt je zastavljen tako, da ne dopušča ignorance staršev.
Tukaj je še drug dejavnik v katerem otroci potrebujejo naše orientacije tekom OŠ izobraževanja. To je nova socialna sredina. Učenec se dnevno sreča z mnogimi medosebnimi odnosi (z vrstniki in odraslimi). Na podlagi njegovih izkušenj ni mogoče pričakovati, da bo z vsakim zlahka upravljal.
Tukaj se lahko sooča:
• z bolj ali manj strukturiranimi učitelji,
• doslednimi, nedoslednimi,
• pravičnimi, nepravičnimi …
Vse našteto v njegovi glavi povzroča zmešnjavo in vpliva na njegov odnos do šolskega dela. Opora staršev je zaradi vsega naštetega včasih zajetna in izrazito poseže v naš osebni čas ter prostor. Pri tem se nam lahko, povsem legitimno zastavi vprašanje, čigava odgovornost je skrb za otrokove šolske obveznosti.
Odgovornost pomeni, da se zavedamo posledic lastnih dejanj in znamo predvideti njihovo morebitno kolateralno škodo zase in ostale vključene. Iz vidika razvoja možganov je to za osnovnošolca prezahtevna naloga. Previsoko pričakovanje je, da bi uspel v vsakem trenutku videti tako široko sliko in presojati, kaj določene odločitve pomenijo za njegovo prihodnost, morda tudi za prihodnost drugih. Pri tem mu moramo pomagati.
Gradnja odgovornosti terja ustrezno vzgojo in čas. Kako jo zagotoviti? Tako, da dajemo otroku priložnosti. Vredno ga je izpostavljati učnim situacijam, kjer pride do izraza njegova samoiniciativnost, zanesljivost, načrtovanje dela, razumevanje vzrokov in posledic, reševanje problemov.
Odgovornost se postopoma razvija in počasi prelaga nanj. Cilj je vsekakor, da enkrat za svoje obveznosti skrbi povsem sam: ima pregled nad njimi, jih zna smiselno časovno umestiti v svoj plan dela in se nanje ustrezno odzivati.
To pomeni, da mu kdaj pod budnim očesom tudi dopustimo, da se uči iz lastnih (slabih) izbir, pri čemer mu pomagamo pri ozaveščanju le teh. Pomembno se je pogovarjati, zakaj so npr. neopravljene naloge ali kopičenje neopravičenih odsotnosti od pouka, pogovor pri ravnatelju, mogoče celo opomin pred izključitvijo neproduktivni za življenje.
Treba je razjasniti, kaj mu to prinaša na dolgi rok. Dragoceno je skupaj narediti načrt, kako postopati drugače. To vključuje tudi, da se v šolskem prostoru pojavimo in pogovarjamo s preostalimi odraslimi.
Otrokov šolski neuspeh zaboli starše, ki jim je izobraževanje pomembno. Te pomembnosti v njegovih očeh ne pričaramo s tem, da se iz odnosa umaknemo, temveč s tem, da ravnamo s skrbjo, kot je zgoraj opisano. Naše reakcije imajo torej vpliv. Če starš reagira tako, da ob spodrsljaju otroka obupa in mu odreče oporo, sporoča, da je beg rešitev. Tako z zgledom nanj prenaša vzorec delovanja, da se pred izzivi beži.
Med drugim imamo z zakonskega vidika (kazenskega, civilnega in delovnega prava) zvezane roke, da bi podmladek osvobodili, poslali na delo in postavili križ na njegovo osnovno šolo.
Slednje lahko zveni neizprosno do staršev. Da zagotovimo svojo prisotnost pri otrokovem jadranju skozi dinamičen proces šolanja, se lahko poslužimo medsebojne partnerske razbremenitve ali občasne pomoči sorodstva ter podobnega.
Sodobne študije pričajo o izjemni vlogi in vplivu vsakega starša na otrokov razvoj, njegovo dojemanje sveta in reagiranje kasneje v življenju.
Tudi mi smo otroci staršev, po katerih smo prevzeli določene bolj in manj funkcionalne vzorce reagiranja. Morda se v kontekstu OŠ ukvarjamo ravno z njimi in zato tudi čutimo breme. Razlika med našimi starši in nami je ta, da smo danes bistveno bolje informirani in naša izbira je, kaj bomo nudili, k čemu bomo stremeli.
Tjaša Islamčević Lešnik, prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, zabavnoucenje.si